»Videti je kot plaz, zares. S to prodajo se ukvarjam že 14 let, pa še nisem doživel, da bi toliko ljudi klicalo, pisalo in kupovalo te predmete. Kot da bi bencinska črpalka oznanila, da bo zmanjkalo goriva in bi vsi naenkrat prišli natočit gorivo.«
»To so zgodovinski navdušenci, ne neonacisti. Nemški vojaški spominki so že od nekdaj zelo priljubljeni, a nisem do zdaj niti ene stvari prodal kakšnemu neonacistu.«
»To so zbiralci, to je njihova strast, številni med njimi so v to vložili velik del svojih prihodkov in prihrankov. Tovrstne zbirke so vredne na tisoče dolarjev. In to niso neonacisti. Neonacisti kupujejo poceni ponaredke.«
»Na bruhanje mi gre ob tem hitenju, da bi čim bolje unovčili te predmete. Jasno je, da postavljajo denar pred etiko. Vsaka dražbena hiša, ki preprodaja te demonske in srhljive predmete, bi se morala svojega ravnanja sramovati;«
»Skoraj nikoli ni med kupci desničarskih skrajnežev in neonacijev, ker takih zadev ne potrebujejo. Zadovoljni so s kopijami, cenenimi kopijami.«
